Po enem letu je prišel čas pakiranja. Zapustil sem svoje življenje v Palermu, da bi ponovno odkril francosko življenje.. na žalost! O ja, ni lahko zapustiti ljudi, s katerimi sem živela, vse ljudi, ki sem jih poznala, ljudi, ki so mi pomagali in ljudi, ki sem jim pomagala. Imel sem res čudovito leto. Odkril sem toliko lepih stvari, ki jih vzamem s seboj v Francijo.

Imel sem srečo, da sem delal v zelo zanimivem centru in s čudovitimi ljudmi. Tudi Casa je bila kot druga družina, ki je bila vedno ob meni in se je lahko zanesla name. Pravzaprav sva se odlično razumela, da če me kdo potrebuje, sem tukaj v centru, če pa potrebujem dan, si ga lahko privoščim. Tako sem delal od ponedeljka do petka, dopoldne ali popoldne, včasih pa tudi ob koncu tedna. Delavcem centra sem bil opora in oseba, ki so ji fantje po malem zaupali. Vzgojiteljica v Franciji, delo, ki sem ga opravljal v Palermu, me je odprlo do drugih stvari, ki sem jih moral početi v službi, in odkrila sem veliko stvari o sprejemanju migrantov in invalidov.

 

 

Zame je bilo prvič živeti med sostanovalci. Mislim, da me je bilo tega najbolj strah! A na koncu morda tisto najlepše! Živel sem z ljudmi iz Španije, Turčije, Estonije, Slovaške, Latvije, Nemčije … Imeli smo neverjetno skupino, s katero sem preživel nepozabne trenutke. Marsikaj smo počeli skupaj, prepotovali smo vso Sicilijo … Res so ljudje, ki jih ne bom nikoli pozabil!

 

 

 

Moje življenje v Palermu na Siciliji je bilo takrat sestavljeno iz mojega dela, mojega življenja z vsemi ostalimi prostovoljci iz Palerma, s katerimi smo imeli lepo prijateljstvo, pa tudi z učnimi urami jahanja, ki sem jih imel pri Italijanih, in končno, odkritje Sicilije in Palerma ki je zame lepo mesto. Res mi je bilo všeč živeti v tem mestu, kjer sem vedno našel kaj novega za početi, odkriti, jesti!! In Sicilija… otok, kamor se zagotovo še vrnem!