Sem devetnajstletnik in pred kratkim sem sodeloval v projektu Erasmus+ prostovoljstva v Latviji, natančneje v Liepaji. Kljub negotovostim glede pandemične situacije zaradi Covida sem se vedno nagibal k temu, da bi se pridružil projektu, za vsako ceno sem želel doživeti drugačno in izvirno izkušnjo. Tako sem XNUMX. avgusta vzel letalo sredi negotovosti, da bi moral opraviti fiduciarno samoizolacijo, ki bi lahko uničila izkušnjo s tujino, ker je trajala deset dni, tretjina projekta.
Latvijska panorama, ki jo vidimo iz letala, je res čudovita, saj se izmenjujejo veliki gozdovi s podeželjem, mesti, nekaterimi vodnimi potmi in očitno morjem. Ko izstopite iz letala, lahko že zadihate drugačen zrak in predvsem zaznate rahel vetričescali ki me je spremljal ves mesec avgust. Prispel sem v Liepajo in nato v svoje stanovanje, razpakiral kovčke in se takoj odpravil na plažo. Presenetili so me parki, vse tisto zelenje, ki je obdajalo mesto: tam so bili skateparki, igrišča, športna igrišča (teniška, košarkarska, atletska in nogometna). Ogromen javni park s pogledom na morje, opremljen z vsem, kar na dolgi rok postane gozd. Tudi plaža je bila res lepa, mivka je bila zelo drobna in predvsem brezplačna, hotelov, senčnikov in ležalnikov ni bilo.

Naslednji dan sem srečal člane društva Radi Vidi Pats, vsi prijetni in prijazni mladi ljudje.
Društvo mi je dopoldne in popoldne dodelilo naloge, večer, nedelja in ponedeljek pa so bili namenjeni prostemu času. Ena glavnih nalog je bila skrb za mestni vrt, mestni, ker lahko vsak poseja zelenjavo, poseje nove pridelke in zalije. V tem vrtu kresctam so bile tudi lubenice, podobne velikosti tistim, imenovanim 'črni biser'; Enega zadnjih avgustovskih dni sem nameraval z družbo vzeti eno za pojest, zanimalo me je okusa, a me je tisto jutro nekdo prehitel in lubenice ni bilo več.
Med pomembnejšimi aktivnostmi je bilo ustvarjanje delčka mozaika, mozaika, ki bo, ko bo dokončan, del javnega prostora, ki ga bodo lahko obiskovali vsi. Poleg izvajanja aktivnosti za Radi Vidi Pats sem dvakrat tedensko obiskoval še druga prostovoljna društva, s katerimi sem imel dobre izkušnje. Zahvaljujoč »Hiši upanja«, enemu od teh društev, sem spoznala nekaj fantov, s katerimi sem potem hodila ven ob večerih in prostih dnevih.

Nujno je bilo treba organizirati prosti čas, poiskati kaj početi, saj so bili člani društva pogosto zaposleni z delom. Torej, ko sem se naučil le malo angleščine, ne da bi vedel kaj drugega o latvijščini, razen besede 'hvala', je bilo težko sklepati prijateljstva.
Tako smo nekaj dni preživeli skupaj z društvom, druge pa z otroki, ki smo jih srečali v Hiši upanja.
Ko so bili vsi zaposleni, sem vzel kolo in prišel na rob mesta, obiskal nove kraje in se vrnil v najlepše kraje, ki mi jih je fant iz društva, enega prvih dni, pokazal.

 

Izkušnja v gozdnem nabiranju gob je bila zelo lepa, prav tako tura v Karosto, zaselku Liepaja, kjer je veliko ruševin zgradb, zgrajenih med svetovnima vojnama.

 

   

 

 

Najboljša izkušnja je bil nedvomno izlet s kanujem v Pavilosto, zaradi katerega sem preložil povratni let v Italijo. Pavilosta je mestece nedaleč od Liepaje, kjer smo po izletu s kanujem praznovali in prenočili v šotorih. Ob takšnih priložnostih sem lahko izvedel več o latvijski kulturi, njihovih pesmih, značilni zelenjavni juhi, ki se je izkazala za zelo dobro, pa tudi o njihovih likerjih. Vsega si bom zapomnil za vedno.

 

   

Lorenzo, avgust 2021