Sem Lorenzo, star sem 28 let in živim prostovoljno izkušnjo v tujini zahvaljujoč projektu Erasmus+. Redko sem imel priložnost iti v tujino in videti resničnost, ki je drugačna od običajne. Bivam v verski skupnosti Othona, ampak kaj je skupnost? Težko ga je razložiti v nekaj besedah, če še nikoli niste imeli podobne izkušnje. V tej skupnosti ljudje od vsepovsod rezervirajo prostor kot prostor za sprostitev, nekateri pridejo zaradi vzdrževalnih del, vrtnarjenja, gradnje ... itd., skupine ljudi pridejo, da poleg krščanske prakticirajo tudi svojo vero, drugi preprosto pridejo in najdejo sopotnike, ki jih srečajo na enem od dogodkov, ki jih organizira sama skupnost, deluje skoraj kot "drugi dom", odprt za vse.

Ta krščanska skupnost je odprta že od druge svetovne vojne (1946) in redno poklanja kapelo sv. Petra na zidu, še vedno spoštovano dejavnost, ki jo je uvedel njen ustanovitelj Normad Motley.

Ko sem se vrnil k svojim dejavnostim kot prostovoljec, sem ob prihodu v začetku decembra preživel nekaj dni v skupnosti, kjer sem večinoma opazoval okolico in odkrival majhne razlike, ki jih je mogoče opaziti le, če niste doma iz države, ki jo obiskujete, od spopadanja s preklopom na dejstvo, da nenavadno vsi začnejo jesti, ne da bi rekli "bon appetit".

Kasneje sem dobil nalogo, da koordiniram delovni tabor v Londonu na območju Dulwitch, to je bilo nekoliko nenadoma, vendar je bilo vseeno vznemirljivo stopiti iz svoje cone udobja in prevzeti odgovornost za usmerjanje ljudi k načrtovanim dejavnostim, v tem primeru veliko vrtnarjenja v zelenih predelih južnega Londona je skupina, sprva negotova, kaj storiti, zorela skupaj z mano in med vsemi udeleženci se je vzpostavil odličen odnos. Najbolj radoveden trenutek je bil, ko smo primerjali svoje znanje o človekovih pravicah glede na naše narodnosti, to izkušnjo priporočam vsem, da spoznajo, kako daleč je mogoče priti tudi samo z dialogom.

Obdobje, v katerem sem vstopil v ta projekt, je bilo božično obdobje, nisem še imel jasne predstave, kako bi bilo preživeti božič zunaj doma, vendar mi skupnost ni povzročila velikih razlik. Pravzaprav so namesto sorodnikov skozi vrata prihajali ljudje z vsega sveta, ki so kakor koli imeli opraviti s skupnostjo, vsi pa so bili zavzeti za obilno predbožično večerjo. Priznam, da sem imel malo domotožja, zato sem po večerji začel vse, ki so želeli doživeti pravo italijansko božično doživetje, učiti igro s kartami “Scopa” (morda bo naslednje leto na vrsti “Briskola”).

Po božiču sva se takoj začela pogovarjati o naslednji destinaciji, otoku Wight. Kraj stalnega prebivališča uradnika programa: Cedric »John« Medland, ki je skupaj z drugimi prostovoljci zadolžen za obnovo fotografskega muzeja Dimbola (skupaj s kotičkom, posvečenim Jimiju Hendrixu). Ko sem bil tam, sem izkoristil priložnost in se prijavil kot prostovoljec na zgodovinskem glasbenem festivalu Isle of Wight v juniju, kar je pravi čas za obisk otoka, v januarju … vse je bilo deževalo z ledenim vetrom.

Če se vrnemo v občino proti mesecu februarju, se začne obdobje popolnega zatišja, ki ga na žalost narekuje nizka sezona, ki je bolj ali manj povsod enaka. Še naprej smo se ukvarjali, kolikor se je dalo, dela so bila različna: pleskanje, urejanje vrta, priprava zemljišča za gradnjo, kuhanje, ponujali smo se kot blagajničarka vaške trgovine. Vse se izmenjuje s prostimi dnevi, ki jih porabimo za samostojno potovanje po različnih koncih Anglije.

Skratka, moja izkušnja je šele na polovici, a sem imel veliko prijetnih srečanj, spoprijateljil sem se z ostalimi prostovoljci v programu zahvaljujoč angleščini, ki povezuje naše pogovore, in veselim se naslednjega dela projekt... glede na to tukaj vsi ponavljajo, da "bo skupnost veliko bolj smiselna, ko bo poletje".